Tempelj ljudstev skozi moje razmišljanje

by Manca Konjedic

(Manca Konjedic lives in Kranj, Slovenia and is a regular contributor to the jonestown report. This is her first article in her native language of Slovenščina. Her previous articles are here.)

Za študij družboslovja sem se odločila zaradi širokega spektra znanj, ki ga je ponujal in zaradi osvojitve širših socialnih kompetenc. Skozi študij si ponavadi zavedno ali nezavedno vsak izbere smer, ki ga zanima bolj kot vse ostalo. Sama sem se osredotočila na religijo in si tako tekom študija izbirala smeri, ki so vsebovale religiozno noto. Tako sem se tudi vpisala na smer Religija in nasilje. Tam sem tudi prvič prišla v stik z več vrstami religioznosti in tako tudi s pojmom nasilja na področju verovanj. Spomnim se fotografij t.i gibanja Tempelj ljudstev, ko je več kot 900 pripadnikov gibanja naredilo skupinsko samomor in so negibno ležali na območju, ki so ga smatrali kot svoj dom kar nekaj let. V meni so te fotografije zbudile na eni strani zgražanje in tesnobo na drugi pa veliko zanimanje zakaj in kako je lahko sploh prišlo do tega incidenta. Tempelj ljudstev je bila tudi prva religijska skupina, ki je vzbudila strah v javnosti pred novo religioznostjo zato sem se odločila, da večji del mojega diplomskega dela in kasneje tudi magistrskega dela posvetim obravnavi le te.

Kot prvo me je zanimalo, zakaj se gibanje razlikuje od ostalih gibanj, ki so bila aktivna v tistih časih. Gibanje Tempelj ljudstev se je v nasprotju z ostalimi mladinsko strukturiranimi gibanji aktivno angažiralo (preden se je seveda preselilo v Gvajano) v politični sferi in si prizadevalo za spremembe. Torej, gibanje ni bilo omejeno zgolj na svojo doktrino in svojega voditelja, ampak je razmišljalo tudi o občih spremembah. Ko se je gibanje preselilo v Gvajano, se je njihovo delovanje osredotočilo predvsem na socialni aspekt življenja (delo, skrb za druge). Tempelj ljudstev ni bilo tipično homogeno gibanje, sestavljeno ni bilo le mladih, belih samskih in razočaranih ljudi, ampak je bilo zelo heterogeno, saj je vključevalo ljudi različnih ras, barv kože, različnih starosti (veliko je bilo v gibanju otrok, ki so odrasli znotraj gibanja). Na splošno so bila novo religijska gibanja usmerjenja bolj interno, torej zaverovana v aktivnosti znotraj gibanja, Tempelj ljudstev pa se je angažiralo v različnih socialnih aktivnostih, bilo dejavno v politični sferi-skratka gibanje, ki je javno udejstvovalo. Lahko bi rekli, da je adekvatna oznaka za Tempelj ljudstev utopična tradicija ameriške zgodovine.

Največji problem gibanja je bil ta, da so živeli v socialni izolaciji in so bili popolnoma podvrženi nadzoru karizmatičnega voditelja Jim Jonesa, ki je zlahka manipuliral z njimi, saj je bil njihov edini posrednik z zunanjim svetom. Jim Jones je bil sigurno posebnež in je imel karizmatično osebnost. In to je bila njegova velika prednost pri pridobivanju novih podpornikov in pri zadrževanju starih. Zdi se mi le, da je svojo moč izrabil. K neslavnemu koncu so sigurno pripomogli njegovo psihofizično stanje, paranoja in apokaliptično videnje.

Pripadniki, ki živijo v socialni izolaciji od ostalih pripadnikov družbe so tako popolnoma podvrženi nadzoru voditelja, ki je njihov edini posrednik z zunanjim svetom in tako posledično informacije prireja njemu v prid. S trdim delom kot delom za lastno preživetje in preživetje skupine poskušajo voditelji preusmeriti pripadnikovo pozornost od morebitnih vprašanj o voditeljevi legitimni nadvladi na zgolj delo in s tem preživetje.

Publiciteta v zvezi z gibanjem močno varirala v smislu prvotno izjemno pozitivne do skrajno enostranske in negativne. Sprva se je o gibanju pisalo kot o nečem pozitivnem, saj je temeljilo na načelih medsebojne solidarnosti in kooperativnosti. Njihovi člani so skrbeli za socialno blaginjo in bili so aktivni udeleženci pri številnih dobrodelnih organizacijah.

Prva prelomnica med pozitivno in negativno publiciteto je bil avgust leta 1977, ko je časopis New West objavil refleksijo dogodkov v Gvajani s strani apostatov gibanja Templja ljudstev. Le-ti so bili najbolj relevanten del informacij o gibanju, saj so pokazali pravo stran ljudstva s strani ljudi, ki so bili nekoč del tega komunskega življenja. Ta članek je v prejšnjih zagovornikih gibanja sprožil val dvoma, ki je bil povod za prihodnje negativne članke o gibanju.
Prav mediji so bili močan dejavnik pri nasilnem odreagiranju Templja ljudstev, saj so jih s pomočjo negativne publicitete še hitreje potiskali na rob obupa.

Po tragičnem dogodku v Gvajani so se začeli pojavljati zgolj negativni članki o gibanju, ki so celotno dogajanje v Gvajani zreducirali na prikaz mrtvih teles pripadnikov gibanja in tako pustili grenak priokus o gibanju v sami javnosti. In prav to enostransko gledanje na dogodke v Gvajani je krivo za širjenje negativne publicitete o gibanju, ki je vse preveč prisotno še danes.

Torej, skupek različnih dejavnikov je bil potreben za ta tragičen dogodek in verjamem, da je pustil pečat v dojemanju in predstavljanju novih religijskih gibanj. Religija je še vseeno spekter, v katerem se krešejo različne konfrontacije mnenj, s svojim misticizmom in dejansko neoprijemljivostjo pa nam daje veliko manevrskega prostora za razmišljanje o globljem smislu življenja. Če se gibanje ne bi izoliralo od zunanjega sveta bi imelo po mojem mnenju manj možnosti za tako tragičen konec, saj bi s pomočjo ostalih socialnih interakcij uvidelo, da njihov karizmatični voditelj počasi izgublja ločnico med realnim in imaginarnim svetom.

Originally posted on May 26th, 2020.

Skip to main content